Pozdrav iz velikega mesta!! Prva stvar, ki sem jo opazil, že ko je letalo komaj pristajalo, je bila, da je zrak res kar onesnažen.. Ampak sem se že aklimatiziral na novo ozračje :)

Mehika je zelo drugačna od ZDA in sprememba kar paše.. Zdi se, da so ljudje bolj pristni in se ne ženejo samo za delom in denarjem (ne pravim pa, da se ne bi, če bi imeli možnosti).. Tudi mehiška hrana mi je všeč (sem se navadil, ko smo skupaj kuhali s prijatelji iz Mehike v Barceloni).

Ljudi je kar veliko na kupu in recimo na podzemni železnici zna biti kar natrpano :) Pravzaprav kar se da natrpano, če sem bolj natančen.

Zanimivo je tudi, da imajo povsod sliko device marije.. na avtobusih, v trgovinah.. celo v podzemni garaži sem videl improviziran oltar. Vsakemu svoje veselje :)

Toliko za zdaj.. Ja in res.. s slikamo bo težko :( bom videl, če bom lahko dal kaj gor..

V glavnem mestu sem ostal par dni (se bom še vrnil), potem pa sem se odpravil na 2-tedenski izlet po severnejšem delu Mehike.

V petek je bilo posebno zabavno, ker sem se znašel v na prvi pogled prijaznem mestu sredi ničesar.. Mestu se reče Angahuan, prebivalci govorijo svoj jezik, imenovan "purépecha", nekateri pa znajo tudi špansko. Tja sem zablodil zaradi vulkana Paracutín, ki je z lavo zasul dve vasi. Danes se iz velikanskega polja strnjene lave (20 km2) vidi samo zvonik cerkve ene izmed vasi.

Od začetka: ker sem v mesto prispel kar pozno, sem moral tam prespati in se odpraviti proti vulkanu naslednji dan. Našel sem hišo na majhnem gričku z nekaj posteljami.. Soba na podstrešju je bila $10, spodaj pa $20... Ker vem nekaj o ekonomiji, sem izbral tisto zgoraj in videl, da ne vem ničesar (o ekonomiji - pa niti o ničemer drugem for that matter :). Sredi noči sem namreč zaslišal zamahe s krili, prižgal luč in se komaj izognil ... netopiru !? Medtem pa se je od zunaj slišalo tuljenje živali - predvsem psov (ki je trajalo celo noč).. Vse skupaj v harmoniji s čudnim škripanjem desk (samo veter, ampak vseeno :). Jah nič... Treba se je bilo pokriti z odejo čez glavo (zaradi "letečih miši") in počakati meeegleno jutro.

Zjutraj sem našel poceni vodiča - otroka in se odpravil na 8 urno turico proti vulkanu in potopljeni cerkvi. Seveda nas je nazaj grede dobil dež, ki je tukaj na urniku vsak dan približno ob štirih (ne vem natanko, kakšen je mehanizem, oz. kdo to ureja).
Vulkan je bil kar kul... malo spušča paro ob straneh, čeprav je krater zasipan z zemljo in zgleda kot majhna dolinica na vrhu. Nadmorska višina na vrhu je 2800m. Zrasel je iz zemlje leta 1943, pošteno prestrašil bližnjega kmeta in v enem letu dosegel višino 410 m. Med vsem tem zasuvanjem z lavo in pepelom ni bil nihče iz vasi poškodovan, ker so imeli dovolj časa, da se izselijo in celo rešijo nekaj stvari.

Ljudje v tej vasi so bili na splošno malo čudni, se ne šalim - gledali so kar nekam v prazno. Še posebno čudno in strašljivo je bilo kričanje skozi poceni zvočnike v njihovem jeziku.. tudi ponoči.. Nimam pojma, kaj je to.. mislim, da ko nekdo pripelje hrano v vas, razglaša to skozi tak majhen megafon. Sliši pa se kot neki uroki. Tako da sem se drug dan počutil več kot odlično v Uruapanu, ki je normalno malo mesto zadosti vstran od te horor vasice..

Oj!!!


V prihodnosti bom poskusil malo več pisati..sedaj pa sem bil zaposlen s pisanjem programa in še posebej z zbiranjem informacij, kako iti na Kubo in v Centralno Ameriko.. in to sploh ni lahko.. vsak ti pove drugače .. celo na Kubanski ambasadi sami.. ko se končno oglasijo na telefon. Nepričakovano bom dobil finančno injekcijo in mislim, da si bom lahko plačal ladjico za Kubo.. če me spustijo tja.

No, sicer pa sem po pristanku v Ciudad de Mexico šel na 2-tedensko turo na sever: Morelia, Uruapan, Paracutín (vulkan), Manzanillo, Puerto Vallarta, Guadalajara, Guanajuato, San Miguel De Allende, Queretaro, Ciudad Valles... V tem zadnjem mestu sem obiskal družino prijatelja, ki je bil dva tedna pri meni v Sloveniji (zdaj pa še vedno dela doktorat v Barceloni). Slike od povsod bodo, obljubim, čez kakšen dan ali 8.

Na hitro: Guadalajara mi ni bila všeč.. nič posebenega nisem videl, malo je zamazano in to je vse. Puerto Vallarta je kar lepo turistično mesto, polno Američanov. Tam sem malo poletel v zrak s pomočjo čolna :) Guanajuato: mesto, znano po festivalu v oktobru.. celo slovenski Mladinski teater je nastopal na dan, ko sem bil tam.. vendar, kot se spodobi za Mehiko, so mi najprej povedali, da je najcenejša karta 6000 SIT (preveč).. 5 minut po začetku (ko ni več vstopa), pa se je punca spomnila, da so še karte za 1600 SIT tudi. Pa še nesramna je bila.

Zdaj sem spet v glavnem mestu in jutri gremo s tem prijateljem tukaj in drugim iz Pueble za 4 dni v Oaxaco na jug.. Te dni bo največji mehiški praznik Dia de los muertos.. (dan mrtvih).. to izvira še iz časov pred španskim prihodom.. verjeli so da se na ta dan mrtvi vrnejo.. Katoliška cerkev je vedela, da tega ne bodo mogli izkoreniniti, zato so ta praznik vkomponirali v svoj "Dan vseh svetih" (to se na splošno imenuje sinkretizem).. no danes pa se vse skupaj že malo meša z ameriškim Halloween, kar nekaterim Mehičanom seveda ni všeč.

LP,
David

Torej s Kubo ne bo nič, ker ni ladij tja.. samo tramvaji in avioni. ok. tramvajev ni, avioni pa so predragi (koliko pa niso predragi, pa sem jezen da ni ladje).

Tu je blo kar dobro za dan mrtvih.. Bil sem na pokopapokopkopališču ponoči, kjer je bilo vse polno ljudi. Postavili so tudi oltare s hrano in pijačo, kamor pridejo mrtvi jest in pit na ta dan. Sicer nisem preveril, če je kaj manjkalo zjutraj, ampak je že moralo. Drugače pa imam malo že zadosti Mehike tudi.. tako da grem južno (oh ja - nove inspiracije - take stvari so mi najbolj všeč)..

Zdaj raziskujem katere tablete za malarijo kupiti in kako priti v Belize (ker se rabi viza).

Ko sem bil nekaj časa neopravičeno odsoten, sem v bistvu bil malo len, malo pa ni bilo interneta. Samo opice. Pa en krokodil.. Kakšne opice? Kakšen krokodil? Po pravici povedano, nimam pojma...

Torej naslednja postaja po Oaxaci je bil San Cristobal de las Casas na več kot 2000m nadmorske dolžine. In to se je tudi poznalo.. Še posebej na meni, ki še zdaj nimam jakne (izgubil na avtobusu do Chicaga). Malo je bilo treba zašklepetati z zobmi in misliti na vročo čokolado iz Oaxace.

Tam sem videl nekaj jam in en kanjon.. Kar zabavno, ampak niti blizu naslednjih postaj:..

Najprej me je pot vodila do jezer Montebello.. Vseh je jezer je 59, ampak nekatera so nedostopna zaradi gozda in skal.. Obiskal sem jih kakih 6 ali 7 z enim kamionarjem za majhno napitnino. Po enem sem tudi šel s splavom na drugo stran gledat podvodne kapnike in eno mesto, kjer se sliši odmev. Ta odmev je res zabaven - namreč vrne se s približno isto jakostjo, ampak z nekaj sekundami zamude, tako da se zdi, kot da ti prav zares nekdo odgovarja.

Naslednja postaja je bil Yachilán, ali po domače ruševine v džungli. Do tja se pride 1.5 ure s kanujem po reki. To je bilo kratkomalo neverjetno.. Tam ni bilo skoraj nikogar, samo rjoveče opice in ostanki templja. Ko rečem rjoveče opice, mislim RJOOOOOOOVEČE.. Oglašajo se podobno kot kakšen lev, ampak mislim, da bolj glasno.. Pravzaprav tukaj piše, da so najglasnejše kopenske živali.

Pri Mehiki je zanimivo, da si lahko sredi ničesar, ampak boš še vedno imel kje spati in tudi taksiji so povsod.. Lokalci pač porihtajo en avto in grejo na lov za turisti, ki se po (ne)sreči znajdejo tam.

Druga plat pa je, da ponavadi nimajo pojma, kaj se dogaja okoli njih. Nekateri ljudje nikoli ne zapustijo ene vasi.. Nekje recimo niso nikoli slišali za Palenque (najbolj znane ruševine templja v Mehiki), ki so oddaljene samo 5 ur od njih.

Moja zadnja postaja v Chiapasu so bile Palenque (na 3000m).. V bistvu zelo zanimivo, ampak tiste manj znane ruševine v džungli so se mi dopadle dosti bolj.. Minus točka za Palenque so turisti, zaradi katerih seveda trpi tišina, ki prav paše zraven takih mest.

Baje so bile vse zgradbe v času Majev pobarvane impozantno rdeče.. Upam samo, da niso uporabili človeške krvi. To bi bilo res potratno.

Jah nič, na hitro sem skočil še do Agua Azul - impresivni slapovi. Edino vožnja do tja je bila bolj nehvaležna - v kombiju, na katerem se pelješ v prostoru zadaj (dokler ne padeš ven). Držati se moraš za ograjo, če ne lahko hitro poljubiš cesto.. Po eni uri tega sem bil kar precej zelen in omotičen.. Ampak vsaka izkušnja prav pride. Pa še bolj poceni je bilo od Disneylanda.

Tam me je med potikanjem med bananovci skozi luknjo v čevlju ugriznila nesramna hudobna mravlja. Verjetno je imela res dober dan, da ji je uspel tak manever in še potrudila se je pošteno.. ker še zdaj ne vem, če ni bil mogoče krokodil.

No zdaj sem pa v Meridi, . Tukaj se res čuti lahkotnost bivanja :) vsak dan se na trgu zbere širša in ožja okolica, da se malo poveselijo skupaj.. Včeraj so imeli svoj nastop policisti hehe.. na bobnih in trobentah.. sliši se hecno, ampak je blo prav fajn.. danes pa so tudi neki plesi, ampak jaz bom rajši na internetu. Malo vsaj ;) ok..

Tukaj je že dosti bolj toplo kot v Chiapasu, tako da spet ne pogrešam jakne.

Jukatan je res prijetno presenečenje. Ta predel je malo drugačen od drugih delov Mehike. Na majhnem prostoru je skoncentriranih veliko zanimivih stvari. Od geografskih posebnosti, zanimive arhitekture do zapuščine Majev. Zanimiva geografska tvorba je t.i. "cenote". To je podzemna jama z jezerom, ponavadi z odprtino na vrhu.

Ena stvar je pa res neverjetna in je kar nekajkrat izzvala vprašanje: "je to sploh mogoče?". Namreč ljudje po celi Mehiki (pravzaprav je bilo v Braziliji isto) nimajo pojma "o ničemer". Vsaj o tem, kar se dogaja točno pred njihovim nosom ne. Buhnedaj, da bi kdo vedel, kje je ta in ta stvar. Prav zanimivo pa je tudi, da če ne vejo, da si kar zmislijo nekaj. Včasih kar prekipim od jeze, ko mi kdo pove dve nasprotujoči si stvari v istem stavku. Saj so prijazni in vse, ampak nikoli ne bom razumel recimo, kako nekdo, ki dela v stavbi, ki se ji reče Palacio, ne ve, kje je Palacio.

Hrana se v začetku zdi dobra, potem pa naenkrat ugotoviš, da ni nič sadja in da je vse cvrto in nezdravo z mesom vsak dan 3x.

Administracija sploh ne deluje. Za pošiljanje pisma moraš v pošti čakati v dveh različnih vrstah in vse delajo na roko, tako da traaaja. Eno punco so oropali (preskočili "zid" v hostelu in odnesli nahrbtnik). Mama ji je iz Amerike poslala paket, ki je prispel v glavno mesto brez problema, od tam pa je rabil 3 tedne se mi zdi, da so ga spustili naprej. Pa tudi policija ni bila prijazna, ko je šla prijavit, da je ostala brez vsega. Pa še to: WC papirja v eni bolnici ni blo, si ga moraš s sabo prinesti.

Drugače pa je vse perfektno. Sicer se bežno spomnim, da sem nekaj razmišljal o študiju v Mexico City, ampak zdaj se že dobro počutim. Sem si pa seveda sprintal potrdilo, "da študiram" na UNAM (največja univerza), ker majo domači študentje prost vstop v arheološke zone. Na koncu sem prihranjen denar kompenziral z izgubljenim polnilcem za baterije, ki si ga je prilastil neznan prijateljček v mladinskem hostelu.

Isla Mujeres je majhen otok 30 minut z ladjo od Cancúna. O Cancúnu samo toliko: sranje. To sem sicer vedel že prej in niti nisem hotel priti sem, ampak sem moral zaradi omenjenega otoka. OK, mogoče si Cancun zasluži več razlage... To je mesto, zgrajeno z enim samim namenom (pred 30-40 leti): turizem. Sedaj je glavna atrakcija v Mehiki. Za koga? Za briljantne ameriške študente, ki se ga pridejo nalivat sem spomladi :)

Na otoku sem spal 3 dni v viseči mreži in kasneje naštel okrog 400 pikov - komarjev ali česa drugega. Slišal nisem prav ničesar - torej verjetno niso bli komarji. Mogoče so bile peščene muhe (sandfly), ali pa neki res neslišni majhni komarji. Drugače pa je otok prijeten za relaksacijo. Srečal sem veliko mladih backpackerjev, ki so prav tako prišli delat nič. Verjetno pa sem v sezoni zaide tudi kar nekaj bolj tipičnih turistov.

Na otoku imajo tudi vodni center z delfini. Sicer se mi zdi žalostno, da morajo zaprti delfini zabavati ljudi, vendar sem prav tam doživel pravo razodetje. Prikazal se mi je delfin. Sploh nisem vedel, da je to o inteligenci delfinov res. To bitje te gleda in veš, da razmišlja in da ima mnenje o tebi. Sploh ne morem opisati. In seveda se pogovarjajo med sabo s posebnimi zvoki. Po moje verjetno tudi stresajo šale na račun obiskovalcev.

Naslednja postaja po otoku, je bil Tulum. Playa del Carmen sem spustil, ker je verjetno ista beda kot Cancún. V Tulúmu so ruševine templjev na plaži. Res zelo lepo. Tu so verjetno živeli bogati Maji. Režiserji, filmske zvezde in odvetniki :)

Turistični prenapihnjeni slogan je: You better Belize it. Sicer zelo zanimivo. Drugačno v primerjavi z Mehiko. Govorijo večinoma karibsko angleščino in malo španščine. Populacija je zelo raznolika: temnopolti, azijci, latinosi. Če primerjamo z USA: enako je to, da so tu vsi zelo različni med sabo, drugačno pa, da tukaj noben nič ne dela :) Cela država je npr. za več kot en teden izgubila povezavo s tujino, tako da v glavnem ni delal Internet, še posebej pa ne bankomati (dobro, da sem imel nekaj potovalnih čekov!). Sicer domačini trdijo, da niso sub-developed, ker imajo 52 kabelskih TV kanalov. Bolj neumnega argumenta še nisem slišal. Mogoče so, mogoče niso... mogoče pa bodo šele postali, če bodo toliko gledali televizijo.

Bil sem na Caye Caulker. Caye pomeni otok na koralnem grebenu. Koralni greben tukaj je drugi največji na svetu za avstralskim. Področje je svetovno znano za potapljanje. Jaz se ne znam potapljati in niti me ne bi prav nič veselilo (hvalabogu, da me še to ne zanima.. res.. ali pa smučanje - prihranim kar nekaj časa in denarja). Sem si pa šel ogledat podvodno življenje s cevko za zrak in tistim velkim za na noge, ki sem pozabil, kako se jim reče. Aja.. plavutke. Seveda nisem šel sam, ker organizirajo snorkeling tours z otoka. Koralni greben ni bil tak kot sem si ga predstavljal (ni bil preveč pisan), ampak vseeno sem videl kar nekaj kreatur: velika jastoga, ki se je sprehajal po dnu, eno lovko hobotnice, skrite v luknji, nekaj pisanih velikih in malih rib, veliko morsko kumaro, orjaško agresivno želvo, dotaknil sem se morskega lista in plaval z nenevarno vrsto morskih psov (nurse sharks). Čeprav jedo samo ribe, pa izgledajo kar grozljivo in je hecen občutek, ko jih sredi morja plava 5 ali 6 okrog tebe. Smešne so bile tudi ribe Hound Fish, ki imajo dolgi kljun/gobec/nos in plavajo par centimetrov pod površjem. Hmm na eni strani piše tole o nurse sharks: The nurse shark is a large, sluggish, docile shark that is generally harmless unless provoked.

Zvečer (pravzaprav je bil to večer pred tem plavanjem po oceanu.. ups:) mi je enkrat kar tako za šalo zakuhalo na 41 stopinj celizija. Na otoku je bil samo en zdravnik in še ta v gostilni tisti večer. Drug dan pa več nisem imel vročine. Zdaj se že dobro počutim. Edino v vodi me je še vedno kar pošteno zeblo.

Naenkrat pa sem opazil, da imam 10 kil manj, ampak to mislim, da je že od prej. Verjetno zato, ker zdaj ne hodim na fitnes in ne delam na študentskem servisu kot selilec pohištva. Malo se mi tudi že toži po domači kuhinji z elementi in pomivalnim koritom vred.

Po otoku sem si v Belize pogledal samo še jamo Actun Tunich Muknal. V njej so Maji izvajali darovanja bogovom. V njej je vsaj 14 okostij in vse polno vrčev. Tudi brez teh stvari pa je jama več kot impresivna in ni čudno, da so jo imeli Maji za sveto. Dostop do notranjosti je težaven. - takoj pri vhodu je potrebno plavati in tudi kasneje je voda večinoma vsaj do pasu. Pot do velikih dvoran traja približno 1 uro. Jama je nedotaknjena, premikali niso ničesar in tudi razsvetljave niso vgradili. Edina možnost je rudarska čelada. V jamo so Maji prišli verjetno komaj vsakih nekaj let in to samo elita. Podzemnim bogovom so darovali vojne ujetnike ali pa tudi srečne izbrance v zameno za bogastvo, moč in ostale stvari, za katere stremi človeška vrsta.

Gvatemala je na nek način zelo podobna Mehiki, ampak oni se seveda s tem zaradi nacionalnega ponosa ne bi strinjali. Pokrajina je lepa, vendar sem se počutil dosti manj varno kot v Mehiki. Časopis je bil vsak dan poln umorov, atentatov, avtomobilskih nesreč in malo nogometa. Nič od tega nisem na srečo videl v živo. Potovanja ponoči z avtobusi ne priporočajo, ker jih vsake toliko ustavijo roparji in pokradejo vse potnike. V Mehiki trdijo, da se je to pri njih končalo pred 10 leti, ampak se tu in tam tudi še vedno zgodi. Mah v bistvu ti z malo sreče in pameti ni hudega.

Videl sem samo tri najpomembnejše stvari. Prva je bila Tikal. Ti ostanki templjev Majev so bili do zdaj od vseh (vključno z Mehiko) največji in najbolj impresivni. Veliko delov sploh še niso odkopali in so še vedno "hribi", poraščeni z drevesi.

Gvatemala je znana po šolah španščine. Jaz sem v Antigui (mesto blizu glavnega mesta) hodil v tako šolo 3 dni in živel pri družini. Hrana, prenočišče in osebni učitelj 5 ur na dan je bilo $63. Razjasnil sem si nekaj dvomov in se veselo podal proti najlepšemu jezeru (po neuradnih podatkih :) na svetu - Atitlan. Ob strani sta dva vulkana in hribi in pogled je res prekrasen.

Ostala opažanja: tortilje so 3x debelejše kot v Mehiki. Ne morem se odločiti, katere so boljše. Nacionalno drevo je Ceiba. To je ogromno drevo z zanimivim deblom (koreninami). Denarna valuta je quetzal. To je ptič, ki ga je težko videti, ker se skriva po vrhovih dreves in to samo v določenih gozdovih.

Prvi vtisi o Hondurasu:

- varno (razen glavnega mesta - Tegucigalpa in obalnega predela)
- ceste so zanič
- zelo lepa pokrajina (hribi/gore z gozdovi)
- skoraj brez tujcev - turistov ali "nahrbtnikarjev"
- POCENI (je najrevnejša ali druga najrevnejša država v Centralni Ameriki)
- turizem v povojih
- ljudje izgledajo malo drugače. nekateri imajo malo bolj svetlo polt in zelene oči
- banane in kava.. to verjetno vse kar izvažajo ;)
- ljudje večinoma še vedno nimajo pojma, kaj govorijo. nazadnje mi je nekdo povedal, da smo na 5000 m nadmorske višine.. najvišji vrh v Hondurasu (Celaque) pa je na 2849m. Zanimivo! Sicer pa mislim, da bom šel pogledat tja.. ker tukaj niti ne vem, kam naj grem. plaže na severu so kar lepe, mislim, ampak tega imam dovolj.

Videl sem še zadnjo arheološko cono Majev v življenju (verjetno) - v Copanu (meja z Gvatemalo). Sicer sem jih imel ze zadosti, ampak ta je bila OK zaradi podrobnih reliefov. Pa še poceni je bilo: $0. Ceno so namreč nastavili malo previsoko ($10) in sem se zato bil prisiljen znajti. Pha, niti Tikal, niti Palenque ali Chichen-Itza niso bili tako dragi.

Sicer se mi res malo smešno zdi, da sem v Hondurasu, ker si prej niti približno nisem znal predstavljati, kako tu zgleda.. je pa polno dogodivščin.. recimo normalen transport je v zadnjem delu pick-upa.. in to po prasni makadamski cesti, kar pomeni, da te pošteno pretrese na vse strani. Samo na čolnu po jezeru Atitlan je bilo hujše.. tam z gliserom polovico časa preživis v zraku, ker valovi delujejo kot odskočna deska. Pristanek pa je vsakič zelo, zelo trd, čeprav je samo voda.

Vzpon na Celaque se mi je v celotnem Hondurasu najbolj dopadel - pa tudi na splošno si bom to avanturo za vedno dobro zapomnil. Za vzpon sta potrebna dva dneva. Ostati sem moral v neki napol porušeni koči v gozdu brez žive duše, razen ogromnih pajkov (moral sem se pošteno zavleči v spalno vrečo) in neidentificiranega obiskovalca ponoči. Mogoče kakšen jaguarček ali puma – pravijo da jih je dosti na tem območju, ampak jasno, bilo me je preveč strah iti pogledat, kaj se plazi zunaj - upal sem, da bodo koli, s katerimi sem zablokiral vhod, dovolj dobro opravili svojo nalogo.

Celaque je visok 2849m in je najvišji vrh Hondurasa. Na 2000 m se vegetacija močno spremeni - preide v oblačni gozd (cloud forest). To je gozd, kjer je vedno vlažno zaradi oblakov. Drevesa so blizu skupaj in v celoti poraščena z mahom. Pot skozi gozd je označena s trakci različnih barv in na določenih mestih je zaraščena, ker so obiskovalci zelo redki. Tudi pajkovih mrež, v katere sem se nenehoma zapletal ne manjka. Fuj! :) Obisk tega vrha je bil vreden predvsem zaradi tega gozda v oblakih, velikega slapa in razgleda na vrhu. Imel sem srečo, da je bilo ta dan samo pretežno oblačno in sem videl dolino. Wow!

Po tem sem v Hondurasu obiskal še eno zanimivo mesto v hribih - La Esperanza. Mesto je sredi ničesar, vendar ima lepe restavracije, ljudje se oblačijo po zadnji modi in nasploh pozabiš kje si. Edino ceste brez asfalta te mogoče spomnijo, da nisi ravno v Evropi.

Za tem sem poskusil srečo še v enem nacionalnem parku blizu Juticalpe vzhodno od glavnega mesta Tegucigalpa, kjer pa ni bilo ničesar označenega, zato nisem prišel ravno daleč. Nek domačin mi je narisal mapo, kasneje pa sem srečal njegovega očeta, ki je rekel, da kdorkoli je naredil to mapo, ni imel pojma :) On mi je razložil pot, ampak vseeno sem prišel do ene reke, kjer nisem vedel dalje. Zdaj sem že v Nikaragvi, ampak o tem naslednjič.

Nikaragva je malo bolj razvita od Hondurasa, narava je lepa, ljudje kar prijazni - čeprav so nekateri jezni na tujce (predvsem Američane) zaradi vojne, ki so jo imeli v osemdesetih. Razočaranje so bila edino mesta. Najvažnejša mesta so Managua, León in Granada (zadnji dve sta bili glavni mesti v preteklosti, prvo pa je trenutno). León res ni nič posebnega, Managua je v bistvu kar ok, čeprav sem jo videl samo iz avtobusa (ja, vem, da kar hitro potegnem sklep :). Granada pa je turistično dolgočasje - lepe restavracije in ničesar drugega. OK, in nekaj lepih starih stavb. Nisem videl razloga, zakaj ostati več kot en dan.

Po celi državi vozijo ljudi naokoli odpisani šolski avtobusi iz USA, ki so jih Američani ali podarili, ali pa zamenjali za kaj drugega. Nekoč so prevažali šolarje, sedaj pa se nabaše 2 do 2.5 tovora ljudi in se veselo pelje po prašni potki.

Najpopularnejši šport, zanimivo, ni nogomet, ampak baseball. To je zapuščina okupacije marincev. Vlada se zaveda, da je edini način iz revščine turizem. Zato uči državljane, da se je treba do turistov lepo obnašati (èeprav si eni tega ne zaslužijo hehe).

Vulkan Masaya leži sredi lepega nacionalnega parka. Tam sta v bistvu dva vulkana s petimi kraterji. V enem se sliši brbotanje lave v globini, vendar se zaradi dima podnevi nič ne vidi, ponoči pa je park zaprt. Španci so tudi pred mnogimi leti postavili križ na vrhu, da bi preprečili vragu, da pride iz žrela vulkana. Možno je tudi videti vulkanske tunele od znotraj. V paketu z netopiri : )

V parku je, presenetljivo, izstopal tudi muzej. Vidi se, da je tukaj vse dobro organizirano. V muzeju so: maketa geografskih plošč in vulkanskih aktivnosti, slike živali, velik herbarij, zgodovina, opis in modeli različnih tipov vulkanov in še več.

Po ravni črti lepo navzdol in naravnost do jezera Lago de Nicaragua. To je (zelo očitno) največje jezero v Centralni Ameriki in peto na svetu. S trajektom je iz obalnega mesta San Jorge do otoka Ometepe ena ura vožnje (in to je zelo blizu - iz enega konca jezera na drugega je več kot 15 ur). Vožnja je bila kar zabavna, ker je jezero bilo jezno (velikokrat piha močan veter) in je metalo velike količine vode na krov. Vse bi bilo dobro, če ne bi ena ženska kričala cez čas in delala druge živčne. No kkrkol, Ometepe sta bistvu dva vulkana na sredi jezera, ki sta se spojila, ko sta bruhala lavo. Oba sta nad 1600m in iz enega se malo kadi. Potepanje tam okrog je nevarno, če ne poznaš poti. Pred enim tednom je dva backpackerja ujela noč in ob spustu sta padla v kotanjo, kjer so ju našli mrtva :(( Na otoku so svinje, banane, opice, kava in krave. Torej ljudje in opice živijo od tega. Na Otoku tudi nikoli ni bilo vojne in so domačini zato bolj prijazni do tujcev.

Srečal sem dva Američana. Prvemu je bilo dosti stresnega življenja pred 15 leti, drugemu pa je bilo dovolj "hudobnega in zabitega Busha" in je zato že en mesec za vedno na poti v Centralni Ameriki. Zgodbe so zanimive, ampak mogoče ne boste imeli potrpljenja brati, zato bom to izpustil. Ja, v Belize sem srečal starejšega gospoda iz Chicaga, ki je pri 17 odšel od tam in je že 50 let na poti po celem svetu. Sva se že dogovorila za biznis za izvoz čevljev iz Italije v Centralno Ameriko. Heheh me prav zanima. Samo ena anekdota od njega: V Avstraliji so s prijatelji našli ob cesti mrtvega kenguruja. En z vzdevkom Melona (tako so ga klicali, ker je njegov oče Lubenica) se je hotel slikati z njim. Oblekel ga je v svoj plašč in poziral. Vtem pa se je kenguru zbudil (bil je verjetno samo v komi od udarca avtomobila) in zbežal z njegovim zelenim plaščem. V žepu plašča je Melona imel potni list. Če je to smešno, potem bo to še bolj: največ težav so imeli na konzulatu, ko so morali razložiti, kaj se je zgodilo. Dodatek: nekdo mi je rekel, da je nekaj podobnega videl v enem filmu. Vedno je razlaga: 1) stari je povedal zgodbo iz filma 2) nekdo je slišal njegovo zgodbo in jo dodal v film 3) naključje. Glavno, da sem se jaz zabaval ob tej in ostalih pripovedih.

Najprej recept, kako se pride v državo brez vizuma, čeprav ga 100% rabiš. Najprej se čaka v napačni vrsti nekaj ur, po tem ko se to ugotovi, se pride na vrsto v 5 minutah, in ker je že večer, so vsi utrujeni in nadzorni samo zamahne z roko, ko ga uslužbenka vpraša, če Slovenci rabijo vizo.

Takoj se vidi razlika med Mehiko in Kostariko ter vsemi ostalimi državami Centralne Amerike. Lepe hiše, v mestih so celo knjigarne, sprejemajo kreditne kartice, na radiu se zasliši tudi klasična glasba in ne samo pesmice o Jezusu. Res je malo dražje, ampak to je čisto razumljivo. Slišim pa od veliko ljudi - še posebej Američanov, da je zavajajoče - še posebej to, da so ljudje prijazni, ampak vse kar hočejo na koncu je tvoj denar.

Zaenkrat nisem videl pretirano dosti, ker sem čakal v enem mestu blizu najbolj aktivnega vulkana. Vulkan je bil namreč v oblakih in se ponoči ni videla lava. Me je pa zbudila eksplozija, ampak to je normalno. Že 35 let sta povprečno dve eksploziji na dan. Zraven je tudi potok z vročo vodo, ki jo ob izviru segreva lava. Kopati se v tem potoku je bilo pravzaprav doživetje samo zase - dosti boljše kot se mogoče sliši.

Na plaže, razen ene, sploh nisem šel, ker jih imam že zadosti. Videl pa sem to zelo posebno plažo Playa Hermosa. Posebna je zato, ker je pesek črn!! Pa tudi zato, ker ni ravno turistična. Turisti in surferji so na drugih plažah.

Glavno mesto (San José) ima kar moderen center s shopping centri in ostalimi stvarmi, drugače pa je zelo nezanimivo in kar nevarno. Populacija je samo 800.000.

Zelo važno. Rad bi povedal eno zelo pomembno zgodbico, iz katere sem se naučil ogromno in upam, da lahko marsikomu prihrani velike nevšečnosti. Bom na kratko obnovil. V bolnišnici v San Jose mi je en Kolumbijec, ki je govoril perfektno angleško, ponudil pomoč pri iskanju laboratorija. Hotel sem najti laboratorij, da se testiram za bolezen chagas, ki se pojavlja tukaj naokrog. Ugrizne te en hrošč, potem pa imaš lahko čez 20 let težave s srcem.

Ta "gospod" ima ženo in hčerko, ki je trenutno v bolnici, ker je padla. Je učitelj angleščine in je živel 30 let v USA. Bil je zelo prijazen in pokazal mi je, kje so laboratoriji in na koncu, kje je poceni hotel. Ker si je vzel toliko časa za mene, sem ga povabil na poceni večerjico pred hotelom. Na koncu je rekel, da gre pogledat ženo in hčerko v bolnico in da pozneje pride nazaj in mi pokaže, kje so muzeji. Ko sem se poslovil od njega, se mi je še vse zelo v redu, pozneje pa sem počasi začel povezovati vse skupaj.

Izdale so ga majhne stvari. Včasih tudi ni vedel, o čem govoriti, in ko sem jaz zaradi zadrege začel govoriti recimo o plažah v Kostariki, se mu je takoj razsvetlil obraz "Ja, ja točno, o plažah vem dosti" in je začel mleti o plažah - v bistvu mu ni bilo do govorjenja, hotel je samo čim prej dobiti moje zaupanje. Tudi za nazaj se spomnim, da je bil na začetku živčen, ko mi je ponudil pomoč. Tudi ko sem ga vprašal za email, je bil to za njega čisto nepričakovano in je bil neroden. Razen tega pa je bil na kokainu, ker je cel čas šmrkal.

Čeprav vse to še ne pomeni, da je imel slabe namene, je bilo to že zadosti, da se ga poskusim čim prej rešiti (ker taki vedno rabijo denar, da zadovoljijo nekaj, kar je močnejše od njih samih). Ko je prišel nazaj, je rekel, da je prišel s prijateljem z avtom. Bila je že tema in rekel je, da prijatelj čaka za vogalom. Ujoj! Moj zadnji test (seveda nisem mislil iti z njim v nobenem primeru), je bil: "Naj pustim denar in stvari v sobi, ali je bolj varno če jih vzamem s sabo". Hehe to je bilo neverjetno težko vprašanje za njega in odgovoril ga je napačno.

Lekcija: treba je bili zelo previden - zaupanje je lahko nevarno. Strašljivo je tudi, da obstajajo profesionalci, je v resnici vejo, kaj delajo. Ta junkie je bil samo lepo oblečen, z družino in ni bil ravno neumen. Be careful.. ampak še vedno: better have something to regret than nothing to remember :)

Še več bližnjih srečanj z živalicami. Ponoči se je zaslišalo škrtanje lesa, "rjovenje", kričanje in še kaj. Mama rakun je poskušala priti v sobo skozi mrežo, ker sta ji na drugi strani dol padla dva mladiča in je bila to najlažja pot s podstrešja. Še zdaj ne morem verjeti, koliko kaosa lahko povzročijo trije rakuni in en starček v spodnjih hlačah z metlo. Ta striček je poskušal spoditi ven vse tri člane familije, vendar je en mladič ostal znotraj in se je celo uro izmikal prestrašen do kosti. Skrival se je pod vsem možnim. Na koncu smo ga vseeno nekako zgrabili in revček je skoraj umrl od straha. Stric ga je odnesel 200 metrov proč in to ne na preveč lep način. Meni pa se je malček smilil in sem ga pobral z ograje na katero je splezal (in dobil pošten ugriz v prst), ter ga odnesel k mami, ki je čakala na bližnji strehi. Vse to bi bilo mogoče malo lažje, če ne bi en zadrogirani, neuravnovešeni domačin metal kamnov v mene :) Dečko izgleda ni imel preveč rad tujcev, verjetno pa je imel rad živali, ker ga je razjezilo tudi to, da ga je stric v gatah na grob način vrgel pod ograjo.

Aktivnega vulkana na koncu nisem videl zaradi oblakov, ampak to sploh ni važno, ker sem imel dovolj sreče z vremenom skozi celo potovanje. Aja videl pa sem Kevina Bacona z ženo (Kyra?) v eni samopostrežni. Ona me je celo vprašala od kod sem, on pa je samo gledal vstran, da ga ne bi prepoznal :) Potem sem ga nekaj vprašal, ampak ni bil preveč prijazen. Mogoče je bil poln samega sebe, mogoče pa samo hoče malo mira pred "oboževalci" hehe :) Spet pa to ne bo spremenilo ničesar v mojem življenju.

Zdravo!

Torej... obe Ameriki sta za mano, zdaj pa še malo po Evropi (bom izkoristil letalske postanke), preden se vrnem v domaci log. Priletel sem v London in bom ostal 3 dni, kasneje pa letim v Dunaj, kjer bom tudi ostal nekaj dni.

Pravkar sem razmišljal, kako sploh nisem nameraval obiskati drugega kot ZDA in Mehike, izšlo pa se je tako, da sem prepotoval še 5 drugih držav Centralne Amerike. Mi je notranji glas govoril, da moram, ker mi bo drugače žal :)

London me je prijetno presenetil. Verjetno ga ne bi bil tako vesel, če bi prišel direktno iz Slovenije tja, ampak po 8 mesecih ZDA in Centralne Amerike, vidim, da je Evropa še najboljša zame (verjetno navada in nič drugega).

Sicer sem si London malo drugače predstavljal - bolj staromodno. V resnici pa so stare samo zgradbe in še te na nek način izgledajo moderno, ker so zelo minimalistične oz kako bi temu rekli. London je finančno središče Evrope (in eno izmed svetovnih) in cene so temu primerne :) Vseeno pa sem našel hostel v samem centru za 12 funtov (kar dober, vendar bi bilo potrebno zaposlene oklofutati ali pa vsaj odpustiti). Enkrat sem jedel kitajsko hrano (kar poceni), drugače je možno kupiti 3 snedviče za 2 funta. Kje bodo angleški sendviči poceni, če ne v Anglij? Včasih so bili celo 1 funt, če je rok potekel naslednji dan.

Muzeji so vsi zastonj (vlada časti - čast vladi!). Plačajo se edino posebne razstave. Na splošno me večinoma ne vleče v muzeje, tukaj pa je bilo ravno to nekaj najboljšega. Najprej sem šel v Tate Modern, ki je umetnostna galerija in več kot vredna ogleda. Od zunaj se mi je zdelo malo sumljivo, Tate Modern je namreč stara zgradba z velikim dimnikom. Kasneje sem ugotovil, da sem v resnici prišel na pravo mesto in zakaj takšna zunanjost. Zgradba je bila prej velika elektrarna in so jo preuredili v galerijo. Gledal sem tudi dokumentarec o tem projektu – trajal je kar nekaj let, požrl milijone evrov in ni šlo brez velikih zapletov.

Posebno razstavo je imel Robert Frank - svetovno znani fotograf. Prej nisem slišal za njega, ampak stric je nekaj posebnega - brez dlake na jeziku in zelo simpatičen (predvajali so intervju). Njegove zgodbe so sestavljene iz dveh ali treh črno-belih slik.

Ostali muzeji so bili vsi skupaj na drugem koncu centra: Victoria & Albert museum (umetnost iz celega sveta), Natural history (živali in evolucija), Earth matters (geologija) in Science (znanost in tehnika). Tukaj sem ostal brez besed, te stvari so ogromne in polne presenečenj. Recimo simulator potresa Kobe na Japonskem, stari primerki aparatov, vesoljska konzola, razlage vsega možnega z vizualno predstavitvijo - eh tukaj bi lahko ostal 3 dni in ne samo en popoldan.

Brez obiska puba ni šlo. Mah ok, Guiness pivo je poceni. Aja za predstavo o cenah: ena vožnja s podzemno stane 2-5 funtov (odvisno od razdalje!).

Moram reči, da se mi Dunaj dopade celo bolj kot London. Ni prevelik, ljudje so prijazni (v Londonu še kar), ne mudi se jim tako zelo, ima dosti kulture in lepe stare zgradbe. Tu ne bom dosti pisal, ker ga verjetno tako poznate, jaz sem bil prej tukaj samo dvakrat za en dan zaradi koncertov. Aja mislim, da je najboljši hostel tukaj Wombat's blizu Westernbahnhof za 16 evrov.

Tega spet nisem načrtoval, ampak sem se vseeno odločil obiskati še Prago za dva dni. Avtobus Dunaj - Praga je bil samo 20 evrov. Mislim, da gre vsak dan ob 7.00 tam za Ratthaus-om. Tukaj trenutno sneži pošteno in tudi mrzlo je kar – še posebno v luknjastih teniskah. Ampak doma imam dobre čevlje, zakaj bi si kupoval nove, sem si rajši eno knjigo kupil v Londonu za isto ceno :) Sem pa zelo vesel, da sem si kupil jakno v Mehiki, skoraj sem že obupal in opustil iskanje, na koncu pa slučajno našel nekaj solidnega in poceni.

Čehi so malo trdi oz. kako bi se temu reklo. Nekaj jih muči - mogoče jih je zdelal komunizem. Pa še smešni jezik majo; Kašleš? Dej si Mucobene! Iskal sem eno hišo, ki mi jo je predlagal nekdo na Dunaju, ampak je nikakor nisem mogel najti. Ko sem koga vprašal, sem včasih dobil odgovor še preden sem do konca povedal vprašanje: "ja neznjam" verjetno z miselnim dodatkom "pusti me pri miru". Končno sem našel to prekleto hišo in je bila zaklenjena. Pozneje sem šel v center malo pogledati znamenitosti in tam našel hostel za 10 eurov.

Zdaj pa grem v muzej komunizma. Museum of Communism: Dream, Reality, Nightmare. Sliši se zanimivo; lekcija iz zgodovine – mi na srečo nismo poznali čisto pravega komunizma, kjer ti Stalin pošlje tanke domov, če si malo samosvoj :)

Tako, pa je vse za mano... moram si čestitati, da sem se prisilil in vse "dokumentiral", da bom lahko tudi sam bral čez 50 let. Sicer sem najvažnejše stvari izpustil, ker človek mora imeti tudi svoje skrivnosti, je tko ali ni? Če bo izhlapelo iz glave, pač bo... je treba narediti prostor za nove stvari... Mogoče pa ne bo izhlapelo čisto, ker možgani niso kot kozarec, ki se napolni, ampak so bolj kot drevo, ki rase.

Evo pa sem doma (na sliki je Jeruzalem, nekj km vstran). Se bo treba znova navaditi zime in vsega drugega. Treba je tudi do konca spisati diplomo, se dokončno osamosvojiti in začeti trdo delati za vsakdanji kruhek :) LP!